Dragi Novomeščani, Glavni trg ni le skupek kamnitih fasad – je duša našega mesta, prostor srečevanj, spominov in zgodovine, ki jo piše vsak dan vsak izmed nas. A danes to srce bije vedno bolj tiho, skoraj utihne.

Zaprtje trga za promet je, kljub dobrim namenom, prineslo tihe ulice, prazne lokale in odtujitev med prebivalci ter mestom. Mnogi od nas se z nostalgijo spominjamo časov, ko je trg živel; ko smo se srečevali ob kegljišču, v Ribji restavraciji, na kavah in nakupih. Trg je bil žarišče družabnega in gospodarskega dogajanja.

To ni Novo mesto, ki si ga zaslužimo.

V zadnjih mesecih sem skušal to spremeniti po uradni poti. Na občinski svet sem naslovil dve konkretni pobudi. Najprej sem predlagal, da o usodi prometa na Glavnem trgu odločimo vsi skupaj, na referendumu. Ko je župan mojo pobudo prezrl in preprečil celo razpravo, sem predlagal konkreten kompromis: spremembo odloka, ki bi omogočila umirjen, časovno omejen promet z nizko hitrostjo in nekaj parkirnimi mesti za nujne, kratke postanke.

Odziv? Zid molka in arogantno zavračanje dialoga. Župan je ponovno preprečil, da bi o tem sploh razpravljali. S tem ni zavrnil le mene kot svetnika; zavrnil je glas razuma, glas podjetnikov in predvsem glas tistih najbolj ranljivih.

Prepoved prometa je pripeljala do nasprotnega učinka: trg je postal zaprta cona, kamor lahko pridemo le peš ali s kolesom, starejši pa so pogosto skoraj odrezani od prostora, ki jim je nekoč bil vsakdan.

Toda njihova tišina ne bo utišala nas! Ko zaprejo ena vrata, moramo mi odpreti tisoč drugih. Med nami. Slišim primerjave, da je prečkanje trga enako hoji skozi trgovski center. Moja 89-letna mama te poti ne zmore. In ni edina. Vprašajte 500 ljudi, ki ne pridejo več k nedeljski maši, ker je pot postala preprosto predolga. To niso številke. To so naši starši, stari starši, sosedje. To so zgodbe o osamljenosti, ki jih pišemo z vsakim dnem te nerazumne ureditve. Ali smo res postali skupnost, ki svoje najšibkejše pusti za sabo?

Ne verjamem v to. Verjamem v moč Novega mesta.

Res je, svet se spreminja. Trgovski centri so del našega vsakdana. A to je le izgovor za brezidejnost, ne razlog za predajo! Mesta po vsem svetu dokazujejo, da se da. Da se da z vizijo, s pogumom in s posluhom za ljudi ustvariti edinstvene zgodbe. Z butičnimi trgovinami, z gostilnicami z dušo, s kotički, kjer se preprosto usedeš in si. Mestno jedro mora ponuditi tisto, česar trgovski center nikoli ne bo mogel: avtentičnost, osebni stik in občutek pripadnosti.

Zato je čas za dejanja. Naša dejanja.

1. Organiziral bom sestanek z lastniki in najemniki lokalov na Glavnem trgu – tako z vztrajnimi kot s tistimi, ki so svoja vrata že zaprli. Njihove izkušnje in predlogi so ključni za vrnitev gospodarskega utripa.
2. Zahtevali bomo strokovne in neodvisne rešitve. Ne potrebujemo več praznih obljub, potrebujemo konkreten načrt. Načrt za trg vseh generacij, ne zgolj za enolično igrišče. Načrt, ki bo vključeval pametno prometno ureditev in vsebine za vsak dan.
3. Ustanavljamo spletno stran, kjer bo slišan glas vsakogar. To bo naš skupni prostor za ideje, predloge in podporo s peticijo, kjer bomo zbirali moč za nujne spremembe.

To ni moj osebni boj. To je boj za dušo našega mesta. To ni vprašanje prometa, ampak vprašanje, kakšno mesto si želimo imeti. Ali bomo mesto tihih kulis in zaprtih vrat? Ali pa bomo mesto odprtih src, živahnih ulic in skupne prihodnosti?

Zato, dragi Novomeščani, dovolj je bilo čakanja. Čas je, da vzamemo prihodnost našega mesta v svoje roke. Pridružite se mi. Skupaj lahko poskrbimo, da srce Novega mesta ne bo nikoli utihnilo.

Članek je bil prvotno objavljen v reviji Novi medij.