Pišem kot nekdo, ki živi v Novem mestu, a me v mestno jedro že dolgo skorajda ni več. Ne zato, ker ga ne bi imel rad – prav nasprotno. Pogrešam ga. Pogrešam kratke opravke, ko se med banko in knjigarno ustaviš na kavi in srečaš znanca, pogrešam večere, ko so se iz lokalov razlegali glasovi in smeh.

Odkar je Glavni trg zaprt za promet, se mi zdi, kot da se je med nami in mestom narisal neviden zid. Za marsikoga je pot do jedra predolga in nepraktična (še posebno ob hkratni zapori vstopa v mesto iz Kandije), kot slišim velja to še posebej za starejše in tiste, ki težje hodijo. In še hujše – imam občutek, da mestna oblast ne želi slišati, kaj meščani predlagamo, čeprav smo na to, kar se dogaja, opozarjali že prej.

Spomnim se razprav pred zaporo: gospodarstveniki in številni drugi v svetu MO Novo mesto so opozarjali, da brez vsakdanje dostopnosti trgovine in lokali ne bodo zdržali. Nihče ni rekel, da si želimo avtomobilov povsod in brez reda. Rekli smo, da Glavni trg potrebuje nekaj kratkih postankov, nekaj zdravega prometa, predvsem pa preprost občutek, da se lahko “oglasim mimogrede”.

Danes, po nekaj letih, se zdi, da so imeli tisti, ki so opozarjali na to prav. Glavni trg simbolirajo bolj prazne ulice kot pa živahno mestno središče, z izjemo večjih dogodkov seveda- a mestno jedro mora biti veliko več kot le prireditveni oder in igrišče!

Ljudje si želimo nazaj v mesto, a mesto mora imeti kam povabiti: odprte knjigarne, drobne ateljeje, gostilnice z dušo- in možnost, da do njih pripedmo tudi z avtomobilom ali drugim prevoznim sredstvom. Mestno jedro ne pripada samo tistim, ki živijo na trgu in si želijo le miru – pripada celotnemu mestu in vsem, ki bi radi prišli, se ustavili, kaj našli zase in šli naprej.

Včasih se zalotim, da naredim tisto, kar počne večina: zapeljem v Qlandijo/Supernovo ali BTC v Bršljinu. Tam je vse preprosto – prideš z avtom, opraviš in greš. Naš znani someščan Matjaž Smodiš celo meni, da mestno jedro posledično ni več na Glavnem trgu temveč v Qlandiji.

A srce me vseeno še vedno vleče na Glavni trg. Ne želim, da ostane le “prireditveni oder”, v kar ga je zapora spremenila, kjer se enkrat na čas zberemo na koncertu in se nato spet razgubimo. Nočem, da ostane ““najbolj tiho mesto na svetu”, kot ga je nekoč poimenoval španski pisatelj, ki je bival pri Gogi. Mesta niso samo za festivale, mesta so za med tednom, za tisti topli, vsakdanji utrip. In ta utrip zahteva, da se vanj vrne tudi umirjeni promet, možnost, da ljudje vanj pripeljejo tudi z avtomobilom.

Vem, da nismo edini, ki se s tem soočamo. Drugje – na Dunaju (Avstriji), Yorku (Veliki Britaniji), Aberdeenu (Nizozemski) so poskusili podobne zapore mestnega jedra – in marsikje so jih po letih spet sprostili, saj so uvideli njihov negativni vpliv na življenje in živahnost v mestu. Ne pišem tega zato, da bi dokazoval prav ali narobe – pišem zato, ker se zdi, da so tudi drugje ugotovili isto: brez vsakdanje dosegljivosti z avtomobilom težko nastane vsakdanji utrip.

Zato pišem to pismo kot prošnjo in povabilo. Prisluhnimo drug drugemu. Priznajmo si, da je zapora jedra morda naredila lepo kuliso, a prekinila navado, da se v mesto oglasimo “mimogrede”.

Pustimo si možnost preudarnosti – vrnimo nekaj dostopnosti, nekaj kratkih postankov, nekaj zdravega toka skozi srce mesta, ob prireditvah pa naj trg ostane naš dnevni salon. Ne gre za “več avtomobilov” ali “več prometa,” gre za več ljudi, več srečanj, več poguma za nove lokale in ideje.

Ljudje hočemo nazaj v mesto. Dajte nam razlog, da se vrnemo – in obljubim, da se bomo!