Frančiškanski samostan v Novem mestu je ena najstarejših in najvztrajnejših ustanov v mestu. Že 554 let neprekinjeno sooblikuje duhovno, kulturno in socialno življenje Novega mesta. Prav zato zaprtje Glavnega trga za motorni promet doživljamo kot enega najtežjih udarcev v sodobni zgodovini našega samostana.

Odkar je promet na Glavnem trgu prepovedan, so verniki, ki prihajajo v Frančiškansko cerkev, prisiljeni parkirati daleč stran – v Kandiji ali na Florjanovem trgu. Za mnoge, zlasti starejše, bolne in invalide, je pot od tam do cerkve preprosto predolga.

Posledica je očitna: od zaprtja glavnega trga se je število naših nedeljnikov zmanjšalo za okoli 500 vernikov, ki ne zmorejo poti od parkirišča do naše cerkve. Za teh 500 ljudi Novo mesto danes ni več prijazno mesto – postalo je prostor, kjer so izključeni tisti, ki so najšibkejši.

Zaprtje Glavnega trga je imelo še eno zelo bolečo posledico. V župniji sv. Lenarta, ki deluje v naši frančiškanski cerkvi, smo bili prisiljeni zapreti tudi Karitas.

Vsi, ki so doslej prihajali po pomoč – starejši, brezdomci, matere z otroki – so do nas prihajali z avtomobili, sredi mesta, pogosto s težkimi paketi ali invalidskimi vozički. Danes tega več ne morejo. Dostop z avtomobilom je onemogočen, zato je delovanje Karitasa, ki je bil srce naše dobrodelnosti, postalo neuresničljivo.

To ni le organizacijski problem – to je izguba konkretne pomoči ljudem v stiski. Mesto, ki ne omogoča dostopa do tistih, ki pomagajo najrevnejšim, ni več mesto, ki služi človeku.

V naši cerkvi se redno zbira skupnost Vera in luč, ki povezuje otroke z Dowovim sindromom in drugimi motnjami v razvoju. Ti otroci so se pri nas vedno počutili domače in sprejete. Zdaj pa jim mestna zapora fizično preprečuje prihod. Njihov smeh in prisotnost sta bila dragocen del našega občestva. Danes pa je ta glas tih – ker ne morejo več priti.

Zavedamo se, da je zaprtje trga povezano z evropskimi sredstvi za prenovo, vendar se moramo kot skupnost vprašati:

Koliko je vredno človeško življenje in njegova uresničenost? Koliko je vredno, da človek lahko svobodno uresničuje svoje duhovne in socialne potrebe? Noben milijon evrov ne more nadomestiti izgube vere in solidarnosti.

Prazni lokali in hiše ob Glavnem trgu jasno kažejo, da je mesto izgubilo svoj utrip. Hiše, ki so bile nekoč polne življenja in so služile človeku, so danes le še spomeniki arhitekturi ne služijo pa več srečevanju ljudi in uresničevanju njihovih potreb.

Ne želimo vrnitve starega prometnega kaosa. Predlagamo umirjen promet, ki bi omogočil kratkotrajno parkiranje (na primer do ene ure) in izhod preko Kandijskega mostu. Primer takšnih praks lahko vidimo v sosednji Avstriji, kjer prometna ureditev deluje in ne ogroža nikogar.

To bi bil preprost in razumen kompromis, ki bi omogočil dostop do cerkve, do Karitasa in do središča mesta, ne da bi ogrozil varnost ali lepoto prenovljenega trga. Hkrati bi omogočil tudi povrnitev mestnega utripa na Glavni trg kot središče Novega mesta.

Dragi Novomeščani vabim vas, da prisluhnete ne le evropskim pogojem, temveč predvsem glasu svojih meščanov – tistih, ki so tihi, ranljivi, a sestavljajo živo tkivo našega mesta. Novo mesto je lepo mesto, naj bo tudi prijazno do vseh svojih prebivalcev – še posebej do najšibkejših.

V imenu Frančiškanskega samostana Novo mesto,
p. Tomaž Hočevar OFM