Sem Ingrid, lastnica Kluba Vida na Glavnem trgu. Klub je del moje družinske zgodbe: leta 1994 ga je odprla moja mama Vida in z njim ustvarila prostor, kjer je Novo mesto desetletja dih­alo skupaj.

Pri nas so se srečevali poslovneži in sosedje, študenti in umetniki; prirejali smo degustacije, branja, male koncerte, odprtja razstav in številne dobrodelne večere. Klub Vida je bil tisti kotiček, kjer si si med opravki v mestu privoščil kavo ali kozarec vina, kjer si koga srečal mimogrede, kjer so se dogovarjale ideje in tkale prijateljske niti.

Potem je prišla prenova mestnega jedra in z njo zapora prometa. Všeč mi je, da je trg lep in urejen, a hkrati je postal tih. Obisk se je občutno zmanjšal in dogodke smo morali opuščati, ker je preprosto premalo ljudi, da bi tak večer zaživel. Pred covidom sem imela še eno osebo zaposleno; danes sem večino časa za šankom sama, od ponedeljka do petka, od devetih do petih. Rada bi delali tudi ob vikendih, a brez utripa, ki bi ga mesto spet prineslo v središče, tega ne zmoremo. Pogled na prazen, čeprav prenovljen trg, reže v srce. Velikokrat slišim od gostov, da je “vse žalostno videti”. Mnogi starejši, ki so bili nekoč naši redni obiskovalci, mi povedo, da je pot do lokala predolga in naporna, ker so parkirišča daleč in ker mestni prevoz – še posebej poleti – pogosto ne vozi. Turisti se oglasijo, spijejo pijačo, občudujejo naš lepi trg in začudeno vprašajo: “Zakaj se ne dogaja nič? Kje lahko kaj pojemo?” Te besede bolijo, ker Novo mesto ljubim in verjamem, da si zasluži, da spet živi vsak dan, ne le ob prireditvah.

Ko govorim s sosednjimi trgovci in gostinci, slišim isto zgodbo. Mnogi pravijo, da je mestno jedro postalo “mesto duhov”. Vem, da se je občina trudila z različnimi ukrepi, toda v praksi prometna dostopnost še vedno ostaja največja ovira – najbolj za tiste, ki so zaradi let ali zdravja bolj ranljivi. Moji starši so me učili, da je mesto skupnost. Skupnost pa potrebuje možnosti za kratke, vsakdanje postanke: skočiti po darilo, dvigniti naročilo, na hitro popiti kavo in iti naprej. Takšna dosegljivost ustvari spontan utrip, iz katerega rastejo večerni dogodki, nova ponudba in pogum, da se v center znova investira.

Klub Vida je zame več kot lokal. Je dediščina mojih staršev in dnevna soba Novega mesta. Želim, da se v to “dnevno sobo” vrne kultura: večeri poezije, intimni koncerti, razstave, okušanja vin, pogovori, kjer se ljudje srečamo iz oči v oči. Verjamem, da je pot nazaj do tega preprosta in razumna: umirjen, enosmeren promet skozi Glavni trg, ki ljudem omogočijo, da opravijo drobne stvari dneva. Prireditve naj imajo še naprej prednost – ob teh priložnostih naj bo trg zaprt, da se ulica spremeni v prizorišče. Kompromis je mogoč in smiseln. Ne želimo nazaj kaosa avtomobilov; želimo živ, varen in dostopen center, kjer si pešci, kolesarji in vozila ob jasno označenih pravilih delimo prostor spoštljivo in odgovorno.

Vem, da se mesta po svetu s podobnimi izzivi soočajo podobno: z nežnim, faznim pristopom. Tudi pri nas bi lahko imeli preizkusno obdobje z jasnimi merili – spremljali bi obisk, varnost, kakovost zraka, hrup in učinek na lokalno ponudbo – ter ureditev sproti prilagajali. Verjamem, da bi že tak preudaren korak pokazal, da se z majhnimi, premišljenimi spremembami lahko zgodi veliko: več življenja čez dan, več zaupanja med ponudniki in obiskovalci, več poguma za nove ideje.

Zato vas prosim kot gostiteljica, hči in meščanka: pomagajte nam vrniti utrip v srce mesta. Podprite pobudo za premišljeno, umirjeno ponovno odprtje Glavnega trga za promet. Ne gre samo za Klub Vida. Gre za to, da bo naše mestno jedro spet prostor srečevanj, topline in ustvarjalnosti – vsak dan. Ko bo dostopnejše, bo bolj živo. Ko bo bolj živo, bo bogatejše za vse nas. Hvala, ker verjamete v Novo mesto, ki je hkrati prijazno, varno in polno življenja.